Slavospev hortenzijam

Hortenzije so navidez zelo preproste rože, ki nam vzbujajo prijeten občutek staromodnosti in hkrati tudi domačnosti. To pa zato, ker so že od nekdaj tu. Bohotijo se na babičinem vrtu, kukajo skozi sosedovo ograjo, rastejo v loncu na balkonu in za šolo ob igrišču. Ker nas ves čas spremljajo, smo jih nekako navajeni in zato si nikoli zares ne vzamemo časa, da bi jih občudovali. Da bi vam dokazala, da so vsekakor vredne občudovanja in tudi kakšnega vzihljaja, sem sestavila spodnji kolaž...

 Vir slik: Pinterest

Hortenzije cvetijo od julija do zgodnje jeseni in takrat je tudi pravi čas, da jih utrgamo in posušimo. Če bi posušili poletne cevtove, ki so sicer barvno najbolj živi, bi se lahko zgodilo, da bi posušen cvet takoj izgubil barvo in postal rjav. Posušeni jesenski cvetovi  pa  vam bodo, brez da bi posebej izgubili barvo, lepšali dom še vse leto...

Sama sem imela srečo, da sem danes našla še dokaj ohranjene cvetove, ki so zanimivo dvobarvni in pripravljeni na sušenje. Nekje sem zasledila, da je za sušenje hortezij najbolj primeren naraven način. To pomeni, da damo cvetove brez listja v vazo, katero do polovice napolnimo z vodo. Voda bo postopoma pojenjala, cvetlice pa se bodo lepo posušile, ne da bi izgubile barvo.

Zgodba o mali Dorimu

Mavrični gozd se lesketa v soncu. Veliko drevo z najvišjimi vejami lovi šibkejše sončne žarke in jim pomaga prodreti do tal. Rdeča barva žari kot ogenj, oranžna sladko diši, rumena se spogleduje s soncem in ga vabi na klepet. Zelena zbira odtenke in poskuša zmešati najlepšo zeleno barvo v gozdu, modra se uči šumeti kot morje, vijolična pred ogledalom občuduje svojo lepoto.Veliki metulji plešejo na nežne melodije čričkov, pisanih ptičev in vilinskih godcev ter s krili ustvarjajo prijeten vetrič.

V Mavričnem gozdu je veselo. Dehteče rože, ki se v najrazličnejših barvnih odtenkih priklanjajo soncu, s čašami nazdravljajo pisani naravi.

***

V odprtini največjega drevesa živi mala Dorimu - deklica, ki zbira sanje …

 ***

S temi vrsticami se prične Zgodba o mali Dorimu, ki jo je napisala Živa Voga svoji mami za rojstni dan. Namenjena je vsem, ki znajo svet videti v svetlih barvah in verjamejo v moč mavričnih bitij. 

 

S slikovitim opisovanjem je avtorici uspelo, da se med branjem potopiš v svet mavričnih bitij in v sebi ponovno odkriješ otroško veselje, ko si ta nežna in čudovita bitja predstavljaš. K temu pomembno pripomorejo tudi detajlne ilustracije Mojce Fo, o kateri sem že pisala. 

 

V Mavričnem gozdu živijo vilini, ki lovijo naše sanje… Sanje so različnih barv in vsak vilin zbira svojo barvo. Vilini pa ne nabirajo samo naših sanj ampak tudi naše misli oz. naše dnevno sanjarjenje, ki je v bistvu kopica naših želja....

»Zelena barva je zelo pomembna za Mavrični gozd. Za vsake zelene sanje, ki jih vilin prinese, na velikem drevesu požene nov listek«

 

"Rdeče sanje so zelo različne. Včasih so rdeče od ljubezni, včasih od besa. Okus imajo po rdečem jabolku ali po rdečih jagodah. Nekatere so vroče kot ogenj, druge dišijo kot hibiskusov cvet…"

»Največ rumenih želja dobim od ljudi, ki se zbujajo v temna, hladna in deževna jutra. Želijo si, da bi jih zbudilo sonce.« 

Preprosta zgodba nas na simpatičen način opominja, naj se nam ne mudi ne v sanjah, ne v našem natrpanem vsakdanu. Da lahko vonj stvari sicer ujamemo, ne moremo pa ujeti njihove duše, zato se moramo naučiti uživati v trenutku, ko prejemamo njihov dar in se izogniti želji, da bi lepe stvari ujeli. Uči nas, naj se veselimo prebujanja narave in njene rasti. Da je najlepši tisti, ki pomaga drugim, in da je največ vredno to, da nisi sam…

Mavrični svet ustvarjamo vsi, ki sanjamo v barvah… Zatorej sanjajte o lepih stvareh in pomembno prispevajte k Mavričnem svetu...

Knjigo  lahko naročite na naslovu, info.dorimu@gmail.com, jaz pa vam za namenček izdam, da sem knjigo prijela v dar od prijazne Žive, ki mi je napisala tudi posvetilo, keterega željo predajam tudi vam...

 

Zajtrk za dušo

Vsakdanji zajtrk, jogurt s kosmiči, lahko obogatimo z raznovrstnim sadjem iz vrta, ki ga je v poletnih mesecih še posebej veliko;) Posebno noto zajtrku dajejo tudi skrbno izbrane skodelice;) Te sem našla čisto tako, v Sewi, ki nima ravno izbranih kosov kuhinjske opreme, a tokrat sem imela srečo. Čisto vaši skodelici za kosmiče in kavo je potrebno kupiti takoj, ko ju zagledate;) Pri tem pa bodite izbirčni, saj bosta vselej spremljali začetek vašega dneva, za katerega pa vemo, da je še kako pomemben... ;)

Nekaj za dušo...

Zgodba Jeana Gionoja o možu, ki je sadil drevesa, ima sicer preprost naslov, a prinaša zelo globoko sporočilo. Bistvo zgodbe je predstaviti veličino človeka, ki nekaj daje, vendar v zameno nič ne zahteva. Mož, ki vsak dan zaseje nekaj dreves, s svojim vsakodnevnim majhnim opravilom, skozi leta ne spremeni samo izgleda pokrajine, ampak vanjo vnese življenje, veselje in ljubezen. Medtem, ko živi daleč proč od civiliziranega sveta, daleč od vojn in komercialnega potrošništva ta mož, kot posameznik nesebično prispeva v dobrobit človeštva.